V razparani nočci,
ko so nemo tulili volkovi
in je odškrnjeno vejevje greblo
čez plivkanje prsnega koša,
ko je poblazneli mesec
neumorno udrihal vse dotlej,
dokler ni vkoval
v razžarjeni svinec
vretena trotamore,
da je srčno stran zavzela
temna zarastlina.
Takrat, v tisti iznihani uri
si zarožljal s ključi
in ves poškrobljen hušknil
s povešenimi trepalnicami
kot fakin
v jarem idile
in me zasukal v nokturno.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!