kožuharji sanjarijo v steklenih čolnih,
v pivki je karantena, v njej poslanec.

moj lisjak ima sesirjeno stratosfero,
kitajski avtomat in oživčeno sluznico!

v ljubljani drgeta gospod virant,
v njegovem plinu spi evropski črv.

mi boš posodil svojo iglo, esterhazy,
da bom začutil željo, svoje drevesce?

med očetom in sinom ni svetega duha,
le otrobi so, liberalci, oktoberfest:

v solzah skopan ždi slamuh med volno,
med mačjo prejo v bruseljski votlini.

urno na pot, snažilka: v grme do lip,
v tuljavo do odrešenika, po ponos v

bosno! jaz sem sin bandita, ves črn
po srcu, po trebuhu plah, oštevilčen.

blazne privide gojim, s triangulacijo
si lužim krop z lasišča, spim z nogo

v presnem maslu, v muhasti usodi. moj
možnar postaja mehurjast od ošabnosti,

moji lososi so na tripu! iz tujine
prihaja svetlobna ličinka, leninov

meč, bergmanova votlost: rdeča raketa
seka v zelene ljudi, v slaboumje, med

bedra starcev kot mutant. zjutraj so
ptički medeninasti, nebo je očiščeno,

in čebele zamorjene, povsem geografske.
upognjen sem kot hrenovka in osvobojen

trpljenja glede literarne vrednosti
svojih migetalkarjev: v sečovlje bom

šel po krpanovo kobilico, po živo kanjo,
po grške podnapise za slovenske filme!

nad celjem danes prhuta grof, škrlaten
kot kopitar, želodast kot konj: žirafo

jezdi, na krote preži. jaz sem ta grof, ta
nora slovenska dvocevka, polžji pirat!

Dani Bedrač