Dolgo že sedim

z obema rokama objeta s seboj

med vrsticami nedoumljivega molka

komajda dotikajoč se poslednjega udarca

pozabljenega zvona v megli

kot note svojega obupa iz dela

Čajkovskega za orkester in čelo

(za svitanje nenavaden odsev

brezzvočnega zapisa iz prazačetka

torej vidiš sploh ni bilo težko

pa tako si se bal

zagovarjajoč resnico si res iskreno

razdajal sebe)

...

skozi tišino platna

prelivajoč se

v mojih očeh

(sem ti rekla)

sonce je vžgalo obale

in oškropilo del neba

v katerem sem se zjutrila

medtem ko sem čakala

tisto vse ali nič

iskaje sebe v izviru

povsem dovolj za

neizročeni izdihljaj

iz peresa zasačene ptice

in žvižg nebes

v redkih endemičnih jutrih

ko te nisem prepoznavala

čez kopreno ozona

na mojem obrazu

prosojen žarek

med besedami

kot skromno znamenje

še vedno se živo spominjam

vse te svetlobe

Marko Skok - Mezopotamsky