Marjetičasti travniki

in mehke, sive mačice dreves,

mi zlezejo v oči, nato pa navdihujoče

polnijo mojo mislečo notranjost.

Kozovci lesenega porekla,

me privabljajo v lastno

in osrednje menje,

da je kmečko življenje

preprosto s prelivom

delavnih izkušenj.

Deževje iz oblakov neba,

na rastlinje kaplja

in mi mira ne da,

čeprav spoštovanja

je vredna zemlja.

Sončna nepretirana toplota

se prilagaja vsem ostalim

vremenskim pojavom,

ki še soncu ne puste

ponavljajoče bio poteze.

Gozdovi so prijetno zavetje živalim,

ki so hvaležne, tem kar imajo.

Ta drevesa se pohlepnežem ne dajo,

čeprav ne vedo, da so;

čeprav se dobro boriti ne znajo.

Mišel Žafran, Narfaž Lešim