I.

Veš, pesem, koliko lažje mi je,

ko te spet imam na obrisih ustnic,

da si se vrinila med črno travo,

kot konj na debelo polje.

Potisnila si smrad stran,

kadar berem veter iz daljave

in slišim dež, kako diši po sapi.

In ko spet greva v ritmu: en, dve, tri,

molče, list papirja, jaz in ti.

Ne morem trpeti,

kadar nedolžno in goreče

predajam se besedam,

pijana od zloženk,

ki zvenijo glas Verlaina.

Ostaja mi le modrost,

lepša kot morje,

spokojna kot katedrala.

Glas lire: hvala ti, hvala, hvala.

modrina