iz grobov je bila povrnjena tesnoba
gladila ti je kožuh
dlake na trebuhu so se ti redčile
kot garjavemu psu
komaj se je premikala
govorila je kot otrok
oči je razprla na široko dlani
luči pogleda so ovenele
ko
je žeja okamenela v solni steber
iz stebra pa so gnale palme
ki so skopo rodile grenke dateljne
zabloda okusa je peljala v ogenj
vročica je scvrla um
ki se je skrknjen
kot beljak jajca v razbeljeni kozici
s cvrčanjem zahvaljeval vzvišenemu
v tulipanasti kozarec
ti je nasula prevročega peska
poznavalsko si ga ovohal
dišal
je po seču puščavskih psov
zdi se da imamo opravka z nekakšno evolucijsko zadevo, kako je v resnici prišlo do modernega človeka (he,he). zdi se mi da sicer ne sledim vsem plastem, je pa ta osnovna človeška potreba (žeja) zanimivo vpeta v kombinacijo s hidrofilnostjo soli in puščavskega peska ter sečnine. sliši se kakor da nekaj razlagam, ampak le pišem kaj doživljam ob branju, danes je tak dan na polju sivke.
lp, M.
Tako fino, tudi samabi rada kaj "razlagala" pa mi za utemeljitev podčrtanke pravzaprav ni treba kaj dosti dodajat, ket je že Matjaž naredil tal lep uvod.
Pesem, ki se te prime in drži. LP, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!