Krhka, lirična pesem. Zlahka se kot bralka s p. s.  postavim v bohkov kot. To mehko trpko občutje nekako narašča, kot se širijo ledene rože ali svetloba ... V zadnjem delu pa ta "čarovnija" nekako pade. Morda zmoti to, da se bralec popolnoma poistoveti s tem pesniškim subjektom, ki ga opisuješ od zunaj, tretjeosebno.  In preideš v realistično prvooseben odziv, ki pa ga bralec pravzaprav ne rabi (vrže ga iz prej omenjenih bralskih registrov). No, to je le moj občutek. Kaj, ko bi spremenila konec (zadnje tri verze), da bi pesem ostala v legah, ki si jih določila že v njenem začetku?  Nimam pa idej, kako bi to naredila.

Lp, Ana

Hvala, Ana, bom predelala, prespala. Če se ti bo utrnila kakšna ideja, sporoči, bom vesela! Sem pa v kot postavila svojo željo po uresničevanju sebe, ki je trenutno pogosto postavljam na stranski tir, ker dajem prednost vzgoji svojega otroka.(uh, kakšen stavek :) In upam, da delam prav ...

Ok, še ena nejasnost, ko berem spet in spet: kdo je, ki kliče oz. kdo je mami - v začetku se zdi, da je v kotu deklica, tu pa postane nejasno, je to mama?  (morda bi se celo izognila dobesednemu govoru v tej pesmi)?

Lp, Ana

Sem popravila prejšnji komentar, bo zdaj mogoče bolj razumljivo Hvala za trud!