Forum

Predavanje o ničemer.

Odprla sem en star zvezek in po dolgem času naletela na ta prepis. :)
 

"Tukaj sem in ni kaj povedati.
Če so med vami takšni, ki bi radi nekam prišli, naj grejo. V katerem koli trenutku.
Kar potrebujemo je ... tišina. Toda to, kar je potrebno tišini je, da govorim naprej.
Dajte katerikoli misli zagon, z lahkoto bo padla.
A tisti, ki poganja in pognano proizvajata tisto za-bavo, ki se ji reče diskusija. Diskusija diskusija. Jo bomo pozneje imeli?
Saj lahko se preprosto odločimo, da ne bomo imeli ... diskusije. Kot želite.
Toda zdaj so tukaj tišine in ... besede ... ustvarjajo, pomagajo ustvarjati te tišine.

Ničesar nimam povedati in to povem in to je poezija, kakšrno potrebujem.
Ta časovni razmik je organiziran. Ni se vam treba bati teh tišin.
Lahko jih imamo radi.

... To je kontinuiran govor, zato ker ga ustvarjam. Tako kot ustvarjam glasbeni komad.
Je kot kozarec mleka. Kozarec rabimo in mleko rabimo.
Ali spet je kot prazen kozarec, v katerega se lahko v vsakem trenutku nalije karkoli.
Ko tako nadaljujemo, kdo ve, se nam lahko v tem pogovoru porodi neka ideja.
Nimam pojma ali se bo porodila ali ne. Če se bo, naj se.
Imejte so za nekaj videnega za hip. Kot to, kar vidite skozi okno med potovanjem. Če potujete skozi Kansas, potem je to seveda Kansas. Arizona je bolj zanimiva, skoraj preveč zanimiva. Posebej za New Yorčana, ki ga v sebi zanima vse mogoče.
... Kansas ima nekaj. V vsakem trenutku ga lahko zapustiš in kadarkoli hočeš, se lahko vrneš tja.
Lahko ga zapustiš za zmeraj. In se nikoli ne vrneš tja. Saj mi ne posedujemo ničesar

... Naša poezija je zdaj uvidevanje, da ne posedujemo ničesar.
Zato je vse užitek, ker ga ne posedujemo. Ni se nam treba bati, da bi ga izgubili. Ni nam treba uničiti preteklosti.
Nje ni več.
V vsakem trenutku se lahko spet pojavi, kakor da je in je sedanjost.
Ali bi bilo to ponavljanje?
- Samo če bi mislili, da jo imamo. Ampak ker je nimamo, je svobodna.
Ni pa tudi. To je največ, kar kdo ve o prihodnosti in o tem, kako je negotova.

... Kar jaz imenujem poezija, se velikokrat imenuje vsebina.
Sam sem to poimenoval oblika. To je konti-nuiteta glasbenega komada.
Kontinuiteta je danes, ko je nujna demonstracija nezainteresiranosti. To pomeni, da je dokaz našega uživanja v neposedovanju česarkoli.
Vsak trenutek predstavlja to, kar se dogaja. Kako drugačno je to razumevanje oblike od tistega, ki je povezano s spominom.
Teme in drugotno teme, njihov boj, njihov razvoj, vrhunec, zgoščena ponovitev, ki je verjetje, da ima človek lahko svoj dom.
A v bistvu, v nasprotju s polžem, svoje domove nosimo
v sebi.
Kar nam omogoča poleteti ali ostati. Uživati v obojem.

Vendar pazite se tistega, kar jemlje dih z lepoto.
Kajti v vsakem hipu lahko zazvoni telefon ali letalo pristane na praznem polju.
Kos žice ali sončni zahod, ki nič ne posedujeta, delujeta vsak zase in kontinuiteta se dogaja.
Ničesar več od ničesar ne moremo reči.
To slišati ali ustvarjati v glasbi ni drugačno, samo bolj preprosto kot živeti na ta način.
Je bolj preprosto ... zame, zato ker slučajno pišem glasbo.

To glasbo se lahko ustvarja.
Prihaja od pripravljenosti, da človek sprejme omejitve strukture.
Struktura je preprosta, kajti lahko si jo izmislimo, izoblikujemo, izmerimo.
Je disciplina, ki ko jo sprejmemo kot povračilo sprejme karkoli.
Celo tiste redke trenutke ekstaze,
ki nas kot kocke sladkorja konje trenirajo,
da ustvarjamo to, kar ustvarjamo.

..."

 

John Cage : Predavanje o ničemer
(zapis 1949)

 

in še link slišanega
http://tvslo.si/predvajaj/john-cage-predavanje-o-nicemer/ava2.67495784/

 

 

Magnezij

Poslano:
01. 05. 2012 ob 22:05
Spremenjeno:
01. 05. 2012 ob 20:09

Če bi moral glasovat, bi v primerjavi s tem najbrž glasoval za Budističnega piščanca.
najbrž zato, ker se ne trudi povedati tako veliko naenkrat.
sicer imata sorodne pomanjkljivosti.
če za poezijo velja, da naj ne bi zabredala v podobnosti z glasbo, potem bi to  moralo še toliko bolj veljati za tovrstna esejistična razpredanja (kaj šele za kaj bolj natančnega).
melodija v poeziji že dolgo ni nuja. Če pa od nje ostaja le ritem, v katerega se,  kot mleko v kozarec, prilegajo podobe brez vsebine in ideje, potem imamo neskončno možnosti, ki se (lahko) kažejo kot največja omejitev. Premalo za govorjenje o strukturi …?
predavanje? ne bi rekel, da o ničemer, da je.
je pa zanimivo  za poslušat in prebrat.
Tišina? Ne bi, hvala.

lp

Zastavica

Poslano:
01. 05. 2012 ob 22:24
Spremenjeno:
01. 05. 2012 ob 20:24

Ne rabiš glasovat ;)

če za poezijo velja, da naj ne bi zabredala v podobnosti z glasbo, potem bi to  moralo še toliko bolj veljati za tovrstna esejistična razpredanja (kaj šele za kaj bolj natančnega).

kje pa to velja? :) 

 

struktura = vsebina in obratno
 eno sovpada z drugim. glede na vsebino ustvariš strukturo in tudi obratno.
včasih nimaš vsebine, maš strukturo (poezija brez melodije?)
vsebina brez strukture (melodija brez ritma?)
mleko zavzame obliko kozarca ...
hm. (itd. hm)

tišino maš, drugače ne bi napisal pesmi? :)

je ogromno in ni nič.
tišin je ogromno.

lp

Zastavica

Magnezij

Poslano:
02. 05. 2012 ob 09:37
Spremenjeno:
04. 05. 2012 ob 00:45

Uh, sem si oddahnil – da mi ni treba glasovat. Prej sem mislil, da je hipotetična retorična pomisel zame že kar obveza.  :))

kje pa to velja? Ja, kot zapoved, pravilo, nikjer, seveda.
tega nisem imel v mislih. moralo je preveč zanosno napisano, jap.
pač pa sem hotel opozoriti na pomembno ločnico med
glasbo in poezijo. Slednja postane podobna prvi, ko se odreče vsebini in pesniški ideji, tako, da ostane le še občutje, podobe brez zgodbe ipd. …
ali rabimo besede, zato, da nič ne povemo?
jih je smiselno tako uporabljati. seveda – za tiste, ki se namensko odrečejo vsebini. Je to tišina, je to dovolj za tišino? Ali je to (prevelika) praznina, glete na to, da imamo opraviti z besedami.
ne domišljam si, da bi lahko podal splošen odgovor, se mi pa zdi opredelitev do te ločnice pomembna za vsakega avtorja, ki piše. zato pišem ta komentar.

forma pred vsebino. Struktura = vsebina.
zame prekruto poenostavljanje. Pred kratkim se je tule nategovalo Budističnega piščanca. Prav po načinu – imaš kozarec v katerega lahko naliješ karkoli. in kaj je nastalo s posnemanjem ("izposojo") oblike?
pesmi z malo ali skoraj nič vsebine, ki pa jim ni manjkalo strukture, ritma, niti zanimivih metafor, slikovitosti. Hec pa je, da bi se podobno dalo nategniti tudi te klone … in tako najbrž v nedogled.

je pesem brez vsebine (tule ne mislim na hermetične pesmi, ki vsebino imajo, a je zakrita)
lahko angažirana, lahko par dni po tistem, ko smo jo prebrali ob kavi,  govorimo o njeni sporočilnosti,
nam od dih jemajočih besednih akrobacij in kombinacij
na dolgi rok kaj ostane v zavesti?
no vsekakor nisem proti tem ashberyjevskim pristopom, da ne bo kdo narobe dojel, naj vsak piše, kakor mu je v veselje (kam pa bi prišli z postavljanjem tovrstnih norm), se mi pa zdijo ta  vprašanja zelo mikavna in neobhodna.
sam zase sem si odgovoril, da  nekaj vsebine ne škodi - če se plaho izrazim.
pa še nekaj se mi zdi pomembno - kot sem enkrat napisal: naj bo pesem igra besed  - ne toliko igra z besedami.
Ko sem že omenjal letošnjega viteza, zame je živi klasik in verjamem, da bo tudi ostal.

lp
 

Zastavica

Poslano:
02. 05. 2012 ob 15:26
Spremenjeno:
03. 05. 2012 ob 23:17

samo da si si oddahnil :))

Slednja postane podobna prvi, ko se odreče vsebini in pesniški ideji, tako, da ostane le še občutje, podobe brez zgodbe ipd. …

hm, tukaj se ne bi popolnoma strinjala. Mnogokatera glasba se ne odreče vsebini, celo vzame jo za motiv. Programska glasba. Kot je Beethovnova Pastoralna simfonija, Mozartov rekviem, Wagnerjeva Poročna koračnica, Vivaldijevi Štirje letni časi, Smetanova Vltava in mnogo drugih. So pa seveda tudi nekatere, ki »stojijo same zase.«
Tudi te, ki imajo »določeno« vsebino, so še zmeraj odprte, da v bralcu puščajo domišljijo. Podobno kot knjige.

Besede so namen, tako kot so note. In pri Cage-u mi je bolj zanimiv poskus te tišine.
Kaj nam prinese? Ne v smislu absolutne tišine, ampak te tišine med besedami (ena izmed je lahko »med vrsticami«), ki pomagajo ustvarjati zvok celotne pesmi.
Vdih izdih vdih izdih. Kot dihanje.
Ne znam krožno dihati, da mi ne bi zmanjkalo sape. :)
To se mi zdi zanimivo zase kot avtorico. Kje, kdaj, na kakšen način pripravit pesem da zadiha v zvoku in tišinah. Ne da se zdaj vsakič poglabljam in pišem, aha zdaj bom pa tukaj naredila pavzo in tralala… in spet. Bi bilo preveč utrujajoče. In nekaj je treba pustiti tudi za spontanost :))
Ampak tako bolj kot zanimivost, včasih za orientacijo, ko jo izgubimo in tudi ko je ne. :)

Cage-ova tišina je bolj ideja. http://www.youtube.com/watch?v=hUJagb7hL0E&feature=related

Če gledam na to iz smeri glasbe, se mi zdi… kaj?!
A po drugi strani dobi(š) … refleksijo publike, kaj se med koncerti počenja, vračanje k tišini, ko je dandanes polno nekega džumbusa, in še bi lahko …
Je pa to enkratna ideja. Če bi še kdo napisal komad npr 3,44 to ne bi bilo več to…
Se mi zdi, da tako tudi nekatera poezija deluje.
Je lahko ideja, kot si napisal odvzameš vsebino, odvzameš formo, odvzameš ritem?, …
Je lahko taka ideja enkratna ali večkratna?

In ali je resnični umetniški presežek ali samo gola nepovezana praznina?
Kaj katera ponudi bralcu, zavesti, podzavesti? :)
Najbrž je vse odvisno od osnutka, izpeljave, predstavitve ...

Vsebina ne škodi! ;)

lp

 

Zastavica

Y

Y

Poslano:
02. 05. 2012 ob 15:46
Spremenjeno:
16. 01. 2013 ob 16:47

Obstaja nevarnost, da ne bom napisal ničesar berljivega. V roke sem vzel tipkovnico, ker v meni vrejo vse te misli in si želijo neke podobe, vsebine.

Vprašati se je treba ključno vprašanje: kaj je vsebina

Metafore s kozarcem mleka kljub navidezni globini povedanega ne peljejo nikamor (ne tja, kamor želimo; torej k prepoznavanju vsebine).

Morda je lažje govoriti o sklepni misli, o konceptu, ki ga je moč povzeti iz celote in vanj umestiti vse dele (pesmi). No, razen distrakcij. No, razen okrasnih elementov. Torej minimalizem je že tak.

Človeški možgani so zelo hierarhični, zavest lahko ponavadi zaobjame samo eno (misel) naenkrat. Če do tega ne pride, rečemo da ni vsebine, nič se ni povezalo, ostali smo prazni. Seveda niso vsi ljudje taki, delovanje nekaterih možganov je drugačno, vendar recimo večina. 

Pesem je potrebno torej naciljati na to (pomanjkljivost?) človeškega miselnega aparata. In na njegov kontekst (hermetizem) in na potrebe po misteriju, ugankah, nedorečenostih (ne vem če so bile narejene že kake študije o tem kako se možgani aktivirajo ob prebiranju pesmi - magnetna resonanca, eeg, .. - zdi pa se, da intelektualci bolj uživa(mo) ko se aktivira celotna skorja). 

Rekel bi potemtakem da nas pesem aktivira. (http://www.scotsman.com/news/sci-tech/verse-broadens-the-mind-the-scientists-find-1-1389073

Metafore aktivirajo levo-desno (http://scienceblogs.com/cognitivedaily/2007/01/brains_can_tell_the_difference.php)

Hmm. Torej nas pesem izpolnjuje :) In verjetno dobra 'misel', 'poanta', 'vsebina' pesmi na koncu useka in prižge tiste nevrone da zasvetijo kakor novoletna jelka.

 

lp, M.

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
19. 08. 2012 ob 23:13
Spremenjeno:
11. 01. 2013 ob 19:26

nič je lahko tudi Pesem, skladba ali pa skrivnost (pesmi :)))

Sigur Rós - Njósnavélin (The Nothing Song)

http://www.youtube.com/watch?v=NQ_-Ci3HME8&feature=related

  Sigur Rós bodo nastopili v Mb, prestolnici kulture, 5. 9. 2012 http://www.rockonnet.com/2012/08/sigur-ros-v-mariboru/

 

LP, Lidija

Zastavica

Komentiranje je zaprto!