Moram reči, da sem presenečen nad eruptivnostjo zapisov pesmi, prebranih v zadnjem obdobju, izpod peresa Matjaža Pihlerja, ki resnično niso slabi. Dobri so. Zdi se tudi precej velika mera samokritičnosti in samozavesti, kar je redko videno med pesniki.

Se mi pa zdi točno ta ta pesem po vsebini zelo, zelo pomenljiva. Namreč: ravno to. Nekje se je treba ustaviti. Obuzdati to širino pesniškega zamaha in se osredotočiti. Tako v formi, kot vsebini ter raje "obdelovati" njivo po vrsti, kot vse povprek.

Ni nujno takoj. Prostora za raziskovanje je seveda še neskončno. A vseeno res (brez ironije) priporočam večkrat branje točno te pesmi z naslovom . , ker je zelo pomenljivo tudi to, da je v takšnem naletu pesnik prišel do nje čisto sam.

ja. še kar traja in traja, iluzije mladosti so to :) morda bi namesto teh blodenj raje bral, a je to bolj moja metoda - sem bolj eksperimentalne sorte, rad delam tudi pohištvo iz lesa in surfam na veter. Še dobro, da je omejitev 3 pesmi na dan, da imam danes čas še za kaj drugega. Hvala za refleksijo, veseli me, da si si vzel čas za nas!

lp, Matjaž