Veseli me modro nebo ,

vesele zeleni lističi,

brstiči med njimi

vriskajo pomladi

  Čutiš to

 in se sprašuješ;

 kako je sploh možno

biti srečen  na svetu 

prepolnem  boleče  naslade,

 nasičene nezasluženih muk,

zlobe,  krivic.

 Če priznaš boga

mu moraš to reči v lice

 in če tega ni

moraš to reči sebi

brez solz maščevanja,

kajti ni   pošteno,

da se to spremeni,

ko mene več ni.

 Zahtevam,

da se to takoj  sedaj konča,

tukaj na zemlji, 

kajti

po vseh mukah ni pošteno,

 da se brez mene zlo odstrani,

 da ne bom le

 gnojilo za bodočo harmonijo.

 Rad bi bil zraven pri razkritju,

zakaj je moralo biti tako,

 zakaj

 je življenje trpljenje.

aco ferenc