Pijem tvojo svetlikajočo vodo.

Tvoje odseve sotesk in goličav.

Na tvojem prangerju se razpenjam.

V tvojem lovorjevem vencu se odžejam.

Nevaren angel si, ko padaš,

a tvoja krila me dvigijejo v ples lepega.

Igram se s tvojim otrokom, za hip spet deklica.

Vriskaš neukročen v nepričakovano,

ko kljubuješ viharju nad divjimi vodami.

Vabiš tigre in ritme in divje udarce,

ko z mačjimi očmi ločuješ sence od noči.

Le to vem: zdaj ne morem več umreti.

Od daleč se odzivam na klic pomladnih vej,

moje rane se celijo,

pod lapuhovimi listi nežnosti

slutim v meglicah ležati ognje in jelene.

V drobnem, komaj razprtem bezgovem cvetu

sem prah, ki ga povsod raznaša veter.

V majhen košček razmočene pomladne zemlje

si me zasejal kakor nebo,

preden je umrlo v svoji solzi.

ob potoku - Majda Kočar