Odkar je Tomaž Šalamun zmagal na Pesniškem turnirju opažam, da so se na portalu začeli pojavljati Šalamunizmi. Ta skovanka, ki sem si jo pravkar izmislil, (čeprav najbrž že obstaja) nikakor ni mišljena slabšalno. Ne glede na to, kakšno mnenje ima kdo o njem in njegovi poeziji (ta mnenja so v Sloveniji zelo deljena), ne moremo mimo dejstva, da gre za enega največjih sodobnih avtorjev slovenske poezije.

Za zaključke je morda še prezgodaj toda, če bo zmaga Tomaža Šalamuna na pesniškem turnirju v slovenskem pesniškem prostoru povzročila veliki "come back" modernizma s konca šestdesetih let, daje to Pesniškemu turnirju nesluteno avtoriteto in dokončno potrjuje njegovo odmevnost v pesniškem prostoru.

Sprašujem se, kaj s to "reciklažo modernizma" pridobimo in kaj izgubimo. Če se bo iz tega jajca izvalil nov velikan, ki bo Šalamuna nadgradil in modernizmu dodal nov pečat, smo vsekakor pridobili. Če pa se bo jajce izkazalo za klopotec, bo ta "come back" priložnost za mlade avtorje, da se bolje seznanijo z modernizmom in pesniškimi trendi šestdesetih let, ki jih šolski programi bolj bežno omenjajo, učitelji pa se jim radi izogibajo. Izgubiti torej nimamo kaj, kajti veliki pesniki so pogosto vase zaprti individualisti, ki jih ta modna muha ne bo zmotila pri ustvarjanju novega, tudi če gre novo v povsem drugo smer.

Mislim, da je prav, da pesnik, ki si tega želi, eksperimentira s šalamunizmi, preizkusi kako delujejo in kako on deluje nanje. Morda bo v svojem početju našel nekaj novega, našel sebe ali svoj stil. Pisati kot Šalamun za to, da bi bil slaven kot Šalamun je seveda nesmisel (ki pa je v pop glasbi globoko zasidran kot prevladujoče prepričanje). Pravi način je preizkusiti kaj nastane, če jaz pišem kot Šalamun in rezultat primerno ovrednotiti. Mislim pa, da je v tem raziskovanju bistven element iskrenost. Za konec bom zato citiral konec pesmi Cunami Aleša Mustarja, enega od finalistov letošnjega pesniškega turnirja.

[...] iskreno, iskreno, iskreno ...
Tudi slednje je eno od meril
za vrednotenje poezije.
Aleš Mustar