mandeljc ti je opico sezul, ti čez
oči potegnil nogavico. s kitaro ti
je umiril drget, s šampanjcem ti je
čustva spletel v kito! v shrambi so

čepele prazne marnje, stare škatle
so tiktakale kot ure: petelinček ni
dočakal okrepitve, crknil je, kot se
za moža spodobi! a ti si pela svojo

litanijo: tvoja bela jetra so cvetela
med napadi slepe sreče. skozi šipe je
mezelo črno sonce, tristo vragov in še
kakšna slutnja za povrh! besede so bile

odveč, iz ušes so lezle bogomoljke:
vreme je bilo turobno, bog je šilil
dolgo ost, angel mu je podaril kuro,
astrid lindgren pa je mrtva legla spat.

Dani Bedrač