Sklonjeno glavo držim na kolenih,

vse v meni trepeta,

zazrta v sebe gledam, iščem…

…ali v meni obstaja sled človeka?

Sem le lupina, obris nečesa,

sanje nekoga, umetniško delo,

sem le lutka na vrvici gibljivi,

Sem le trenutek, hitri, minljivi?

Zazrem se globlje, slišim srce,

kako tiktaka v ritmu življenja.

Mi kri temno po telesu preganja,

nisem lupina…čakajo nova me spoznanja.

Glavo vzdignem, kolena zravnam,

pogledam podobo, ki se pojavi,

kri zaokroži mi po telesu,

misli milijon v moji je glavi.

Našla sem sebe, našla svoj glas,

ni sram me priznati, to moj novi je jaz!

Še boljši, močnejši, kot kdajkoli poprej,

to jaz sem, nova, v veličini vsej!

Vzamem kar moje je, nikomur ne dam,

vzamem kar hočem, se ne predam.

Interes moj je v ospredju,

nočem več delovati le v zaledju.

Borim se, z nogami, rokami rinem naprej,

korak za korakom, počasi…

Svet je moj, je brez mej,

in jaz…rojena ponovno v veličastni igri sem tej!

Mala Lady