Ranjen je moj ponos.
Ranjeno moje je srce.
Do tal podaljšan imam nos,
saj skrhan najin je odnos.

Na trenutke debela solza se mi utrne,
čeprav ne morem – rada bi jokala.
Da s solzami oprala bi si dušo..
A to mogoče ni, njegov pogled odvrne.

Globoko v srcu me boli,
saj krvava rana tam leži.
V glavi se mi vrti,
v meni pa nekaj glasno kriči.

Enkrat zavpila bi naglas,
kričala njegovo bi ime.
Drugič najraje bi se skrila,
da bolelo več ne bi srce.

Zdaj odhajam in zapuščam svojo zgodovino…
Zapuščam vse prijatelje in znance…
Da v miru živel boš zapuščam tebe,
da sebe rešim pa zapuščam sebe.

Jerneja