V kotu je tiho kot miška sedela,

siva in tiha, vsa plašna bila,

v princa na belem je konju verjela,

čakala, da z njim v lepše bo šla…

Naenkrat strela prekolje nebo,

veter vrtinči se, otožno zavija,

tema je, koder ji seže oko,

začuti hlad, ki telo ji ovija.

Preden oko se teme navadi,

spusti z neba črni se ptič,

kra kra odmeva ji v glavi,

na njegovem hrbtu vidi bledo telo…mrlič.

Živ ni, ne mrtev, stopi na tla,

roko poda ji v plahi pozdrav,

vidi žerjavico v njegovih očeh,

ušesa napolni demonski ji smeh.

Preda se mu, roko mu da,

dvigne jo, spodnese ji tla,

z njo zapleše mrtvaški ples,

en dva, en dva…njegova je vsa.

Zobe zasadi v beli ji vrat,

nesmrtnost ji s tem podari

dva curka krvi se v nedrje spustita,

z jezikom ji zakrije sledi, zdaj lahko veke in veke živi.

Črni ju ptič pod oblake ponese,

vse se bliska in grmi,

zdaj tudi ona demonsko se smeje,

v očeh žerjavica ji tli.

Mala Lady