vedno ko tečem
po dozdevno neskončnem
odseku zastavljene trase
(ponavadi je to siva asfaltna cesta
s tisto belo črto ob robu)
lahko zraven zaspim
noge znajo same
enkrat pa se bom s ceste
zvalila v mlado travo
izgubila bom smer
ker miže ne vidim belega traku
ki izginja pod noge
takrat bo spet pomlad
in upam da pri nujnem padcu
ne bom potlačila čebulice zvončka
ki se bo ravno takrat
ravno tam
pripravljal na nov prodor
skozi prst
do takrat pa
spim ko tečem
in trave bežijo
mimo mene
ne več, Luna, bilo jih je pa ene 13 .
Hvala :)))
nisem jih štela ;-)
lp, A
V tej, tretji, se je pozornost preselila na prvoosebni pesniški subjekt, nekakšno otožnost je čutiti, če primerjam tretjo s prvima dvema iz tega cikla. Vzpostavi se tudi nekakšna povezava med samodejno kalitvijo zvončka iz čebulice in tekom, v katerem delajo noge in duh lahko zaspi ...
Morda bi spremenila edino tale del, da bi ta samodejnost postala še opaznejša:
ker miže ne vidim belosti traku
ki beži pod mano
in me usmerja
Prav zanima me, kam se bo pozornost v štirici obrnila, morda na trave, predirajočo zemljo ali nekam pod svod?
Lp, Ana
Nekaj sem se trudila (hvala, Ana) ... spremenit, ni dosti, nekaj pa je.
Važno je, da ns svojo "samodejnostjo" ne potlačimo drugih!
To je prišlo zdaj ven, ni del pesmi, ker pesem nima moralnega nauka ;)
Lp, lidija
Poslano:
15. 04. 2012 ob 19:41
Spremenjeno:
15. 04. 2012 ob 19:52
"Važno je, da s svojo "samodejnostjo" ne potlačimo drugih!"
hahaha ... Lidija, ta ti je dobra hohohohoho
... daj ga v aforizem.
Poslano:
15. 04. 2012 ob 22:50
Spremenjeno:
16. 04. 2012 ob 11:32
Splača se kreniti s ceste,
morda ne spati,
samo zasanjati:).
Lp, Lea
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!