Zanimivo nadaljevanje pesmi, ki smo jo lahko slišali v soboto v Kranju, zaigrano na liričnejše strune, kot se za neko (odloženo in upajoče) slovo spodobi. Ta nežnejši ton izhaja iz repeticij in zvočnosti besed ter stopnjevanja. Še posebej zanimiv se mi zdi ta delček: "ko se pretoči bledi čas in negotovi dih in besni  let  in pogrešani žarek / in zaostali oblak" ter simpatična ugotovitev o čebulici, ki je močnejša od pesmi (da ne govorimo o p.s.), saj se zna podvojiti in potrojiti. Morda pa pride čez kako leto Mimo mene 3 ;-) ?

Lp, Ana

hvala, Ana. Ja, pride, ampak prej kot čez eno leto, saj me poznaš :)))

 Lp, lidija

   tale iz PT 2012  (KR) je pa tukaj  : http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/60381/mimo_mene

Meni se je pa zdel zaključek skoraj popolni zapik. Ko se njihov svet virtualnega razumevanja (letnih časov, itd... kar pač proizvaja "znanost"), prekucne v naš realni svet pesništva. 

Hvala za ta dodatek, Perorez. Za ta zapik. In za nov vpogled v lastno delo, ki me zdaj načenja zaradi tvojega komentarja :). In za pomislek, ki se bo vračal - kaj je naš realni svet pesništva?

  Lp, lidija

Ja... po moje da je vse drugo, kar tako vsakdanje živimo, dolgočasna virtuala. Šteje v resnici samo realnost poezije.

;)

Se strinja, ampak potem pa realnost zapelje v drugačne "aksiome" in zanimive debate:http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/63814/aksiom_1/1/#komentar76456

:)

 Lp, lidija