
Sedla sem pod banjanovec
in z vzravnano hrbtenico čakala
na Sidhartino glasbo.
Ples rok,
ki igrajo na sitar
z ravnoprav napetimi strunami.
Glasbo, ki se ne ujema
z molovim zapisom melodije tistih,
ki si umivajo roke,
ko hranijo Kerberja, troglavega psa,
da jim odpira vrata Hadovega podzemlja.
Še ena pesem, ki bi (najbrž) lahko (morale?) biti dve. Saj ne, da bi imel kaj posebnega proti prvi kitici, bolj me žuli to, da se druga, ki je pa res "prava", kar izgubi pod gostolenjem prve.
Sem tudi sama razmišljala o tem :)
Kakšen predlog?
Bom kar zbrisala zadnji del.
Pozdravile so me note slavca,
Obesile so se na sončevo prejo,
ki je nihala v vetru vse do tal.
Mogoče bom naredila haiku![]()
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Evelina
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!