[size=14]Ieri.
Era possibile sognare.
Sopratutto perche
La terra era rotonda, calda.
I mari tutti sereni, liberi,
le stelle brillianti.
Alberi spiritosi, cosi grandi.
E la musica cantabile,
teneramente visibile,
profonda.
Ormai non sogno piu.
Sei arrivato tu.
Hai trovato il mare in me?
Te l'ho datto.
Perche era necessario
uccidere le stelle?
Urlare, ma non cantare
la musica con me,
mia poesia?
Butare via
gli alberi
quasi crescutti,
livellare la mia terra?
Sei arrivato tu.
Non sogno piu.
[/size]
*
Lahko sem sanjala, včeraj.
Svet je bil
zaobljeno topel,
vsa morja
umirjeno neskončna,
drevesa moje zavesti
mogočna,
glasba v meni spevna, nežna,
globoka, močna.
Sedaj ne sanjam več.
Prišel si ti.
Si našel morje v meni?
Saj sem ti ga dala ...
Zakaj si moral
ubiti zvezde,
kričati,
namesto, da bi pel z mano?
Zavreči skoraj dorasla drevesa
Zravnati zemljo?
Prišel si.
Ne sanjam več.
Lidija Brezavšček - kočijaž