Fina "sanjska" pesem, Siddko. Taka, pri kateri se človek malo boji, da ne bo slučajno zavila v mehkobnost, patetiko in klišeje, ampak to se ne zgodi! V tem je presežek, v tej hoji po robu.  Do konca nas pripelje v neki napetosti, na koncu nas položi na tla, ti pa lepo zaključiš pripoved o tem, kako je nastala neka (morda semtimentalna, kdo ve) ;) pesem. In pesem o nastanku te druge je današnji zadetek.

LP, lidija

Vesela sem, da ti je zelo dobro uspelo Siddhko:). Postregel si s žlahtno zasanjanostjo:).

lp, ajda

Hvala za lepe komentarje. Najprej sem imel v mislih nek drug zaključek, vendar se nikakor ni ujemal s celtno podobo pesmi... Dobro da sem izbral ta zaključek :)))

Še enkrat hvala za lepe komentarje.

lp, Matej

Najbrž si že opazil, da sem boljša, ko šimfam kot hvalim ...

Za moje pojme se v pesmi malo preveč ukvarjaš sam s sabo. Kako to mislim?

Za trenutek padem v navidezni svet

Predstavljam si otoke na soncu

Ledene tekoče vode

Pero se kar samo premika po listu papirja

Nekaj časa se zadržim pri njej

Toliko let je že minilo

Ona pa je še vedno ista

Potem me veter nežno položi

Znajdem se med vsemi temi verzi

Skritimi v oblaku oceana

Kjer milijone not lovi pravo melodijo

Zbudim se na travniku mladosti

Vidim neskončen ples marjetic

Ob spremljavi mističnih trobentic

Se čarovniki igrajo s pravljicami

Hladen veter me odnese nazaj

Vse občutke iztrgam iz sebe

Z besedami jih zlagam v celoto

Na listu papirja ti izročim srce

Kakšna je pesem, če se tega znebiš in kako to storiti. Predvsem pa se vprašaj, zakaj? Zato, da pride ven zaključek pesmi. Če kar naprej govoriš, kaj se ti dogaja, sem te že tako naveličana, da me prav briga za tisti košček papirja. Če pa šele na koncu izspostaviš sebe, ga prav vidim, kako utripa, pa čeprav narisan.

Trenutek navideznega sveta

Otoki na soncu

Ledene tekoče vode

Pero se kar samo premika po listu papirja

Ona

Toliko let je že minilo

Ona pa je še vedno ista (enaka?)

Veter nežno polaga

vse te verze

Skrite v oblaku oceana

Kjer milijone not lovi pravo melodijo

Travnik mladosti

Neskončen ples marjetic

Ob spremljavi mističnih trobentic

Čarovniki se igrajo s pravljicami

Hladen veter.

Vsi občutki zlagajo

besede v celoto

Na listu papirja ti izročim srce

Lp,

Zalka

Waw, kaj naj rečem, čudovito!

Mislim, da bom popravil pesem in jo napisal točno tako. Če jo lahko?

Res da velikokrat v pesmih omenim sebe, ne vem zakaj se mi to dogaja? Poizkušam se popravit in zato sem hvaležen za takšne komentarje. Vsaka kritika je dobrodošla in te sem zelo vesel, da bom lahko postal boljši.

Hvala še enkrat.

LP, Matej

Matej, povsem razumljivo je to kar počneš. Skušaš logično povezati in se bojiš, da boš povedal premalo.

Predlagam ti, da si zapisuješ pesmi kot ti nastajajo. Potem pa poglej, kaj se ti ponavlja, kje si najtežje izviren.

Moj komentar je ponujen. Lahko ga vzameš, pesem je tvoja, brez nje tudi komentarja ne bi bilo ...

Lp,

Zalka

Hvala, jo bom spremenil, kajti vaša sprememba je čudovita. Nikoli nisem razmišljal v tej smeri, je pa res, da se mi zdi, da včasih napišem premalo in potem iščem besede, da bi "zapolnil" pesem.

Včasih je manj več, se bom probal držati tega.

LP, Matej

Siddhko, glede na to, da sam ne moreš več spremeniti, napiši popravljeno varianto kar sem v komentar in ti jo prestavimo v objavo namesto obstoječe.

LP, lidija

Trenutek navideznega sveta
Otoki na soncu
Ledene tekoče vode
Pero se kar samo premika po listu papirja

Ona
Toliko let je že minilo
Pa je še vedno ista

Veter nežno polaga
Vse te verze
Skrite v oblaku oceana
Kjer milijone not lovi pravo melodijo

Travnik mladosti
Neskončen ples marjetic
Ob spremljavi mističnih trobentic
Čarovniki se igrajo s pravljicami

Hladen veter
Vsi občutki zlagajo
Besede v celoto
Na listu papirja ti izročim srce

Ta verzija je čudovita, vendar se mi zdi, da ne zajame tistega, kar sem želel povedati. Kaj pa naj sedaj naredim?

Prespi in dodaj jutri še tisto, kar se ti zdi, da manjka. Zaenkrat zgoraj straži tvoja prva varianta :)))

Ker, veš, saj ni nujno, da se moraš vedno v vsem strinjati s predlagatelji poravkov. Zalka te je samo lepo usmerila v boljšo varianto, ti pa vzemi ven toliko, da bo tebi prav. Končno je pesem tvoja!

 LP, lidija.

  PS. A ne, Zalka?

 ;)

Točno tako! Ni ti treba sprejeti vsega, niti treba sprejeti niti trohice ...

Predvsem razmisli, kaj manjka. Jaz mislim, da manjka še ena ona :))) Nisem se zmotila, veš :)))

Mal se hecam. Lej, sem bila začudena, da si najprej tako navdušeno sprejel. Pusti še malo. Najprej se moraš malo distancirat od svojega zapisa, da lahko začneš spreminjati. Ker v original si prenesel vsa svoja čustva. Jaz sem sicer mnenja, da si jih predoziral in zaradi tega v bistvu zabrisal lepoto pesmi. Avtor pa mora vseeno sam zbistriti svojo percepcijo, da lahko spreminja pesem in to ni mačji kašelj, sploh če je pesem sveža.

Jaz svoje pesmi z velikim veseljem spreminjam leta po nastanku. In vedno jih popravljam pred tiskom. Takrat se mi zdi, da gre krvavo za res in da je za večno ... Sem se pa naučila, da svežih pesmi ne pošiljam v tiskane medije.

 Časa imaš torej obilo. Nikamor se ti ne mudi, premisli. Morda ti je moj komentar odprl le novo pot razmišljanja o pesnenju, ta pesem bo nespremenjena, bo pa morda naslednja ali pa šele deseta nova pesem drugačna. In tudi tak razvoj je imeniten, samo da ne tacamo na mestu :)))

Lp,

Zalka

Najprej se mi je resnično zdelo super, potem pa sem primerjal obe pesmi in sem ugotovil, da se dejansko veliko tistega kar sem hotel povedati izgubi. Trudim se in trudim nekaj spremeniti, ampak pri tej pesmi se mi je pa vse ustavilo. :)))) Bom še poizkušal. :))))

Dejansko sem s to pesmijo poizkuašal opisati, kaj se dogaja, ko pišem pesem. Verjetno zato tolikokrat omenim sebe in ko sem primerjal obe pesmi, se tisto kar izgubi. Bom poizkusi odstraniti nekaj sebe iz pesmi.... :)))

Mogoče mi uspe jutri, mogoče pa bom potreboval še kar nekaj časa, sem pa zelo vesel vseh napotkom, kajti le tako bom lahko postal boljši.

lp, Matej