Življenje gre naprej,

in ti vidiš me sedaj več ne.

Izginila sem iz tvojega sveta,

tako kot hotel si januarja.

Moje srce razume ne,

kaj tako pomembno je,

kar vleče te daleč stran od mene.

Samo samcato na najinem grobu sedi,

obžaluje, joče in se jezi,

na vse nepomembne skrbi in ljudi.

Edino kar pomembno bilo je,

so najine besede, resnice in misli.

(Tako mislim Jaz.

Ti misliš drugače.)

Kaj naredil si ?

Zakaj to naredil si ?

Tega si še danes ne znam odgovoriti.

Za to poskrbel si Ti.

Moje srce čuti sedaj tako,

kot odločilo se je,

še predenTi prikorakal si,

v moje življenje.

Dovolj je bilo,

razburkanega morja.

Dovolj bilo je strasti.

Vem, da razumeti, 

me ne moreš ti,

a pride tako v življenju,

ko razdala si se vso,

in čisto vsi pograbili so,

potem pa se umaknili so.

Ženska se rada "da",

to njena je največja želja.

Razda se možu,

razda se otrokom,

razda se obveznostim,

razda se službi.

A vse to se ne ceni,

z njo se pometa,

kot da ni večjega dreka.

Ne reče se več "hvala in prosim",

reče se sploh nič več ne.

Malo je starejših moških,

ki vedeli bi,

kako z žensko treba je biti.

Mladi moški pa po večini,

so prav vsi zelo glupi.

Zakaj bi ženska kot sem jaz,

izgubljala svoj čas,

z nasprotnim spolom,

ki ne ve niti,

kako prijeti se okoli riti ?

Zrelega moškega,

branila se ne bi.

Takega ki vedel bi,

kaj je rdeče in kaj ni,

ki vedel bi kako se zapirajo duri,

vendar tak obstaja ne,

ker moje srce več ljubi ne.

Tudi srce odloči se,

kaj želi in kaj ne,

kaj zmore in česa več ne.

Moje srce odločilo se je.

Četudi ga kdaj spoznam,

ne bo mi mar,

ker moje srce ljubi "drugega",

zaman. 

Naj bo poletje,

ali zima,

jaz vem kaj sem rekla Ti,

"Tomaž, ti zadnji si,

za teboj ni več novih poti.

Če zajebeš me ti,

do mene noben več ne najde

prave smeri."

Čeprav to kruto je,

in noben verjame ne,

a tako odločila sem se,

še preden 31.1.09, 

rekla, DA sem.

Zbogom moji dragi,

zbogom fantki vsi.

Zbogom bolečine in laži,

za mene z moškim,

ljubezni več ni.

Življenje dalo dve veliki ljubezni mi je,

a v 5,6,7,8 rado več ne gre.

Naj vztraja tista, ki hoče,

meni se več noče,

ker to ni to,

in nikoli ne bo.

Če pa je,

se kmalu vse izteče.

Uživaj dokler lepo je,

a vedi da tudi tega,

enkrat konec je.

Ne sanjam več,

o veliki ljubezni,

to tako otročje je,

da kar nasmejem ob tej misli se.

Z moškim da se nič ne,

to je le prelepa pravljica,

ki nabita v mozeg je. 

Prej ali slej,

zbudiš sama se,

ker v resnici,

življenje tako je,da

vsi sami smo,

le da si tega priznati nočemo.

Meni ni hudo,

z mano glasba je,

moja edina,

zvesta prijateljica je.

Ona z mano bo,

do konca mojih dni,

to je tisto pravo,

kar rabim vse dni.

Ne pa moškega,

na treh nogah,

in brez pameti.

Moški brez ženske izgubljen je.

Ženska brez moškega svobodna je

in diha lahko po svoje.

Če vse to resnica je,

zakaj potem jočem se ?

Zakaj držim poročni prstan

tako močno v roki še ?

Sonce