Komaj slutno,
še čez dan nevidno,
v sebe premižano
uho vseslišno zidno:

ki s trdih in ledenih tal
hrup nabiraš v svoj bokal,

ki z oken za zavese dihaš,
se zataknjeno v reže vihaš,

pajkom mečeš mušja krila
v zamahe, ki jih riše svila,

ki curljaš čez ostri čajni duh,
kot plesen mažeš se na kruh,

ki z dna opeke sikaš vame,
da slišim v zadnje te možgane -

(ko mečeš prstne skoke s tipk v ušesa,
s prisluški grizem rezana peresa) -

ostani v beležu vse poletje,
in nič zvonov, le ptičje petje!

Ana Porenta