Zelena dežela pod Alpami,
na svetu ti enake ni.
Lepote tvoje se narod ne zaveda,
v drugih deželah lepoto gleda.

Sivi vrhovi naših gora,
tu planincem srce zaigra.
Z vrhov odpre razgled se široko,
da vsakomur rosi se oko.

Prekrasne zelene ravnine,
z deročim rekami preklane.
Na ravninah polja negovana,
le od kmetov spoštovana.

v daljavi košček morja,
žgočem soncu se nastavlja.
Obala naša ni ogromna,
a z krasoto res ni skromna.

Le kaj je z ljudmi,
vprašanje po glavi mi roji.
Ko srce veselo v gozd pohiti
in tam oko vidi same smeti.

Zakaj toliko ljudi
lepote naše taji.
Kaj jim res ni mar,
za ta naš naravni dar.

Ali kdo še zemljo to spoštuje,
še komu je draga tako.
ali je tu še kdo,
ki jok narave čuje.

Adriano Trnovšek