Nekdo je plastificiral svoj jezik.
Na ustnicah baker in smrtna tišina.
Nebo in rešetke. Zvezde kot črke
na notnem črtovju. Nobene čutnosti.
Razen šestega čuta.
Čim večkrat jim odpiraš in zapiraš
usta, tem lažje te prežvečijo. Prebavili
te tako ali tako nikoli ne bodo.
Bruhneš. Ogenj. Ni smešno. Ko se vidiš
v tej čudni podobi? Nakracanega na papir?
Vzpostavljaš psihotični kaoticizem.
Ne bom več govoril o tem.
Spet vidiš. Na trhlih nogah je vse skupaj.
Ne. To ni prav. Tale vtis, da ti je odveč.
Vtisnil si bom v spomin.
Kletev bo sončnemu dnevu priprla oči,
v resnici pa bo samo oblak. Ostajaš
v senci nastopačev. Bomo videli.
Samo še kratko pojasnilo. Ves pomen
sem spet zabrisal.

V zid.

Pištin Frida