Ti si ena izmed tistih črnolasih deklet,

ki ljubi Bosno prav tako

kot Slovenijo,

a najbolj rada imaš babico svojo.

Veliko veš o glasbi.

Obširna si kot oder,

ki v srcu nosi angelsko energijo.

Tudi vemo,

da rogove imaš,

vendar to ne pomeni zla.

Nikoli ne boš imela problemov s prijatelji,

ker vsakomur,

ki pade za trenutek na tla,

daš roko,

da vstane in v zrak poleti

nad bele oblake.

Vesel sem zelo,

da pišem pesem o tebi.

Zakaj bi ob poti trgala cvet,

za svojega fanta,

saj on ve,

da si njegova roža dneve in noči.

Ti dober si človek nasploh,

a še dolgo boš nebesa čakala,

ker ti je dal Bog priložnost

za dolgo življenje v tem svetu,

ker rada imaš tu vse nas.

Boriti se znaš s svojo voljo prijazno

in pot te vodi vedno samo naprej ...

To pesem boš prebrala,

lažje boš zaspala.

Zaprla boš oči in videla temo.

V svojem snu boš sanjala to

in ko zbudila se boš,

boš svojo ljubezen na lica poljubila.

Zdaj te zapuščam,

zdaj grem ... adijo,

mislim kot prijatelj,

nikoli te ne bom pustil na cedilu.

(Pesem iz pesniške zbirke Moj svet.)

Mišel Žafran, Narfaž Lešim