Iz zasanjanih src, ki središčijo sebe,

napetost od znotraj draži nam mir.

Se stiska, se gnete, vibrira in plete,

se v misli zacikla, nam čustva izpne.

Vse dokler ne izrazimo sebe,

izplujemo srčne željé,

nam življenje v prsih zastaja,

nesmisli voljo v ozadju držé.

Si nov čas utira svoj prostor iz sebe,

izvrtinčen, vzvalovi naše sanjske vodé.

In čeprav le utrinki, iskrice male,

zdaj upanje živo se porajat prične.

Dvigniti glavo, se zasanjat v nebo,

pokončno zasidrat svoje boke v zemljó.

Zajahati strast, ki pleše iz sebe,

začrtat si smer, ki iz svobode nas veže.

Energija žarenja se iz sebe napne,

z radostjo, druge, okoli sebe vžge.

Ljubiti resnico, ki iz prsi utripa,

da drugim, ob nas, polno duša zadiha.

Se zasanjat v življenje, izživeti sanjske sne,

je edina alkimija, ki nam izsanja srce!

S. Jug