Rahli tiki na koži,
po usnju polzijo poljubi,
otožnost kaplja z obrvi,
ob pločniku s klokotom

tonejo zlogi.

Pustim, da teče,
da solza briše solzo.
Pustim, da gre. Da grem.

Naj bodo mokri dotiki,
naj se lasje zbližajo s čelom,
naj pomočim čevelj v lužo
in naj ne bom jaz!

Za luno so skriti obrazi,
na stotine znanih.
Izloči se ta,
ki hoče pozabiti nase -

za trenutek, nič dlje,
ko kaplja obvisi
na konici
trepalnice.     

Žiga Lovšin - Lothlorien