Je ta mogoče nastala z mislijo na Nekoga? Lepa je

hvala Jure,

ima svojo zgodbo, kot večina mojih pesmi, še bolj haikujev:)

na zgodbo me je spmnila neka fotka,

kar se mi tudi pogosto dogaja:) 

lp, lea

Se strinjam, lepa pesem. Iz vseh por diha otožnost ali pa obračun s spominom na nekaj, kar je le tvoje.

lp ajda

Pisala sem komentar, vmes si napisala odgovor Juretu, tako da si malce izdala kaj je tisto kar so moje oči videle kot tvoje, morda je tudi ta fotografija prišla v tvoje roke z nekim namenom spominjanja ...

lp, ajda

Hvala ajda,

veš nič se ne zgodi brez razloga:)

zato tudi odpiranje duri izza katerih drsijo spomini ni naklučje:)

Lp, Lea

haikujev se še ne znam dotikati, zato jih ocenjujem in izbiram ... le, res izjemoma

bo prišel dan, ko bo tudi to drugače ( moral si bom vzeti obdobje za haiku - ko me bo poklical)

ne paše k tejle pesmi, a povem

ko te haiku zadene (prav si napisal  me bo poklical), boš vedel, da je to to

pišeš tako dobre pesmi, da ti haikuji niti niso potrebni.

sama vedno bolj razmišljam, da bi morala pisati samo tiste haikuje, ki me "udarijo". 

bom videla, me pa matrajo tanke, rada bi jih zmala pisati:)

se mi zdi - da te mora haiku res celega okol-obrnt, v smislu čutnosti in kontemplacije

(, hvala)

piši tanke, saj je ... saj znaš, res pa je da; jih ne - zmaš;) hecek

hecek, vendar drži, ... za enkrat jih še ne znam (morda jih tudi ne bom znala;)))

tanke so rade nežne, jaz nisem najbolj;)))

ne ne, ne zMaš - tako je bilo mišljeno - tako si napisala

glede zNaš pa, mislim da si tam nekje ...

(in nežnost v tebi - čutim!, to me privlači že od začetka)

hvala Jure, z vesela sem:) 

Dolgo po tistem, - morda kako drugače, se mi zdi, da nekako ne "paše" v izborne besede, ki si jih v nadaljevanju nanizala. 

Podala si se navkreber vse do vrhov odetih v stopničaste zavese in pozabljeno molitev.

A imam samo jaz občutek, da nekaj manjka, če se osredotočim na pozabljeno molitev?

Lea, napisano mi je zelo zelo všeč (dala sem  tapravo oceno:), sem se pa vrnila k zapisu, ja, nekaj me je vleklo nazaj:).

Seveda so to samo moja zapažanja in saj veš, niso nujna in potrebna:).

lp, ajda

Hvala, ajda, za ponoven dotik.

V začetku sem imela:

Ko si si iz zrkel izpraskala lastno podobo, si obstala na skrajnem robu zavedanja. 

In za konec:

Podala si se navkreber vse do vrhov odetih v stopničaste zavese iz pozabljenih molitev.

Potem sem razmišljala, če zapiše kot poezijo v prozi je bolje, da popravim.

Ne vem, če je bilo prej bolje, še manj, če bi bilo bolje zapisano, kot pesem, brez ločil.

Se bom potrudila, vendar sedaj imam občutek, da mi ni čisto nič jasno.

Prosim te, če mi lahko napišeš svoj pogled (ali naj popravljam v to smer).

Hvala!

Lp, Lea

P.S.: Seveda bi bilo v verzih vse bolj na kratko povedano.

Ja, mislim, da je dovolj, da začneš tako kot si v tem predlogu, brez tistega dolgo po tistem, čeprav ima to seveda velik pomen. Kaj če bi tu kaj spemenila, čeprav ne vidim nobenega problema, če začneš tako kot si v komentarju. Tisto o molitvi je pa zdaj bolj jasno. Seveda je problem, da moraš ti najprej osvojiti te predloge in kot si zapisala, ti mora biti zelo jasno:). Včasih kaj v mojih pesmih tudi meni ni jasno, a tako se napiše in vem, da ima svoj pomen, ker ždi nekje v meni in tako tudi želi na plan. Tako je tudi pri tem tvojem zapisu, bolj proznem, kar seveda nič ne moti. Menim pa, da ni razlike v razumevanju enega ali drugega, proze ali poezije. Kot rečeno, tvoje je in ti imaš škarje in roko za reze, lahko pa seveda tudi pustiš tako kot je, vem pa, da si rada mojškra:)).

lp, ajda

Hvala Ajda,

za enkrat popravim v prvotno stanje (tako se mi je najprej zapisalo). Potem bom videla kako naprej. Danes sem precej paf (ne zaradi pesmi). Sploh mi ni jasno, zakaj sem tako brez življenja.

Glede verzov bom razmišljala potem:)

Odsev v travi (tudi glede naslova bi morda kaj razmišljala, naslov je edino, kar opisuje sliko)

Ko si si iz zrkel izpraskala lastno podobo, si obstala na skrajnem robu zavedanja. Navkljub globoki praznini v sebi si se trudila videti svet, simetrije barv, kristalna sosledja, raztrganine resničnosti in zrcaljenje pomanjšav na pragu večnosti.
 Med gostimi vejami platan si se zazrla v sonce. Poslušala si tiho žuborenje rojstev in vztrajno brbotanje ob poti življenja. Podala si se navkreber vse do vrhov odetih v stopničaste zavese iz pozabljenih molitev.

Zaenkrat toliko:)

Hvala!

Lp, Lea

Ah, ne gre,

bolje, da grem delat;)))

Popravljala bom, ko mi bo steklo. Takrat bom vesela tudi nasvetov.

Hvala!

Lp, Lea

(pokrpano resničnost);))), da ne pozabim:)

Lea, ti se kar pokrpaj:))), samo ne pretiravaj z delom:).

lp, ajda

Hvala, ajda:)

Hiter pogled, beri še eno branje mi najprej pove preobložena in to krepko;)))

Odsev v travi

Ko si si iz zrkel izpraskala lastno podobo, si obstala na robu zavedanja. Navkljub praznini v sebi si se trudila videti svet, simetrije barv, kristalna sosledja, pokrpano resničnost in zrcaljenje pomanjšav na pragu večnosti.
Med vejami platan si se zazrla v sonce. Poslušala si žuborenje rojstev in brbotanje ob poti življenja. Podala si se navkreber vse do vrhov odetih v zavese iz pozabljenih molitev.

Zaenkrat sem nekoliko oklestila, moje drage pridevnike (vedno znova me osvojijo in dopustijo, da se jim podredim;))))

Morda, bi bilo dobro poskusiti z verzi?

Hvala!

Lp, Lea

Lea, ne vem kako bi bilo z verzi, morda bi jo preveč razparala, vem pa, da si vztrajna in da se lotiš z vso vnemo in vztrajnostjo, ko hočeš:).

lp, ajda

Za hec, še v verze:

Odsev v travi

Ko si si iz zrkel izpraskala lastno podobo,
si obstala na robu zavedanja.
Navkljub praznini v sebi
si se trudila videti svet,
simetrije barv,
kristalna sosledja,
pokrpano resničnost
in zrcaljenje pomanjšav na pragu večnosti.

Med vejami platan si se zazrla v sonce. 
Poslušala si žuborenje rojstev
in brbotanje ob poti življenja.

Podala si se navkreber
vse do vrhov
odetih v zavese iz pozabljenih molitev.

Tako, sedaj bom lahko razmišljala o naslovu, za katerega mislim, da ni ravno pravi. In seveda, kaj še manjka in česa je preveč;)))

Hvala!

Lp, Lea