Gledam v tla

ko hodim med ljudmi

bojim se njihovih pogledov

in ko me kdo ogovori

igram igro srečnega človeka.

Govorim jim besede pomladi

kako lepo je življenje

da nobene sence ni na poti.

A  midva veva drugače

kako pomlad ni vedno le rojstvo

da s soncem ne pride le nasmeh

in toplina ne pogreje vedno.

Veneva ko se vse prebuja

hraniva se le s spomini

oder je prazen in naju ni

sva nekje kjer ni pomladi.

igor žuravlev