USODA
Bila je že noč in nisem želela iti,
na zabavo kjer bi morda postala vesela.
Stopila sem iz sobe, zamišljeno strmela
videla sem te ob ograji, kako sem zadrhtela.
Čez minuto si tolažil me ker me žalost je pestila,
kavalir poljub na lice dal, zate duša se je vnela.
Zdaj vem da se vse zgodi ker usoda je želela,
da za hip zaprem oči in da bom vesela.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ursus
- 01. 04. 2012 ob 17:28
- Prebrano 458 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 80.7
- Število ocen: 3
