28. MAREC,  tretje dejanje

Pomlad prebuja v novo se življenje
energije ne ozirajo se na nobeno mnenje
»Je to sploh res?« mi praviš in ne veš kako
po milijonih in milijonih letih tako lahko
in s statistično se skoraj neverjetnostjo
našla sva v trenutku se ki kakor opomin
najlepši je kar moj premore jih spomin.
Ptički, potok, rože, prebujajoče se drevesa,
obzorje, ki se širi tja kjer na zemlji so nebesa,
kjer pogled se moj v daljavi najprej izgubi
a hip nato nazaj do usten tvojih pridrvi
ne vidi nič več ker v ekstazi mižijo mi oči.
Nato se valovanje še enkrat ponovi,
kot film se vrti predmetov ples nebroj
in vsak zase govori mi: »Ta svet je tvoj in moj!«.
Obesek pod vratom, srček v mahu na skali,
tvoji objemi zdaj so z mojimi se stkali.
Podrto drevo, gumbi na bluzi in pašček neugnani,
najini poljubi za vedno bodo v gozdu zapisani.
Dan počasi odhaja in luna se pokaže
obleka tvoja skoraj malo se umaže.
Meni pa dano je svobodno pred tabo skakati
skrivnosten pogled tvoj – ge je moč razvozlati?
Nato v valovanju preko tvojih las že spet
in mojih prstov v njih, odpelje se pogled
mene za nagrado pa malo še pusti
da dano mi je malo tebe občudovati
te vonjati, dotikati in misli brati
in ko vesolje vrti mimo zaprtih se oči
sploh treba več mi ni
da rečem ti
kako TE LJUBIM !
in kako TE RAD IMAM !
saj gib moj in pogled sedaj tako že govori
da v poslednjo črko ga razumeš tudi ti.
In na koncu kot odrešenje je priznanje kraje;
ter razplet, da zdaj za enkrat kar najraje
nič ne bova načrtovala, le z majceno izjemo
ki ne upošteva jo nihče in o njej vsi veliko vemo:
da je ljubezen slepa a brez nje nam sreče ni
zato naključje naj se čim prej znova nama spet zgodi!
 

Andrej46