28. MAREC,  drugo dejanje

Oprosti, toda žge in v meni vre
tako da moram pesem tole ti napisat
da razdvojenost spravim ven iz sebe
ter na sliko te pomladi skupaj ti narisat
vse zahvale iz mojega srca potrebe
in opravičilo ker bil sem tak osat.

A težko zahvala gre mi zdaj z jezika,
da prizadel sem te, razum mi šepeta;
kako se naj naučim čarovniškega trika,
da iz ljubezni telesne in čustvene prepleta
nastala drugič v glavi bo bolj jasna slika
in s prsti manj bo »neprimernega prometa«.

Poizkusim zdaj nekako cirkus tale razložiti,
da vsi moški z Marsa smo še dobro veš
pred to drugačnostjo se jaz ne morem skriti
in obtožiti zdaj za to me vsekakor smeš:
jaz moral v resnici sem se dotakniti in ti poljubiti
prsi tvoje, ko bluzo v domišljiji moji vedno si odpneš.

Opeharjen bil sem dolgo ljubezni te telesne,
v strahu, če sploh zmorem še jo, sem živel,
a izgovor ta podlage za storjeno nima resne
da sem podlegel egu svojem in tako te prizadel.
Ko pa pogledam z leve ter nato še z desne:
če vedel bi, da bom zato v zaporu zdaj živel:

brez upanja da Venera me še razume, isto storil bi
in ponovno izkoristil kar za trenutek tebi je ušlo.
Po ustnicah v spominu za vedno zdaj drsi mi
tvoja bradavička in ko gledam svojo to roko
v drgetu enakim kot takrat mešajo se občutki vsi
in telo kot najstnika uživa neskončno in vzhičeno.

Zavedam dobro se tega kar storil sem ti
a vseeno vem ne, kaj močneje v meni brca:
ali to, da rečem iz možganov iskreno ti: Oprosti
ali to da Hvala zdaj kar vre mi ven iz mojga srca!
Upam, da vsaj malo odkupim se ti na tej poti
če povem ti kako to srce mi še vedno igra,

kako tvojo nežno kožo čutim vedno še pod prsti,
kako v nosu hranim rožic tvojih vseh vonjave.
Srečen, da vesolju bili ukradeni so ti trenutki:
ročice tvoje se po prsih mojih so sprehajale sanjave,
in lahko vsaj upam, da majceno uživala si tudi ti
in jeza tvoja da ne bo motila nama sprave.
 

Andrej46