Hodim po pločniku

v ušesih hrup avtomobilov

hodim in korak ne vpraša kam.

Le v glavi se kot vrtiljak ponavlja misel

zakaj spet moram hoditi poti brez tebe v dlaneh.

In korak je težek kot vsa praznina

kot ne bi bilo življenja v meni

telo se hrani od spominov.

Strah me je priti domov

med tihe hladne stene

v včerajšnje sanje

in predolgo noč.

igor žuravlev