Dragi pesemsijevci.
Moja pesemsijevska pot me je pripeljala (kaj me je mogla kam drugam?) v razkritje, da sva jaz in poezija kot kladivo in sekira, dva različna inštrumenta. Zadnje čase se vse preveč mučim, da bi se mi razkrilo - kaj to pesem je. Čutim, da sem sedaj dlje stran, kakor sem kdajkoli bil...
Skratka zapuščam vas.
hej, Matej, upam da boš sledil mojemu primeru in boš kmalu nazaj :))
lp, M.
(P.S. - nemogoče je zapustiti Trbovlje )
Ne, to ni hec, zmanjkalo mi je pesmi, praktično vse so bile napisane že prej. Tako da sem na koncu pošiljal zmazke kot npr. Cigansko tihožitje, pa sonet z akrostihom Adolfu Hitlerju itd.
(P.S. - še težje pa je zapustit Trzin)
Poslano:
29. 03. 2012 ob 20:00
Spremenjeno:
31. 03. 2012 ob 20:22
ne obupaj
bodi iskren do besede
in sledila ti bo kot pes -
in vodila te bo kot pes
zajemi tišino ...
urednica
Poslano:
31. 03. 2012 ob 16:02
Spremenjeno:
02. 04. 2012 ob 08:59
Kladivo in sekira se imenitno dopolnjujeta pri nekaterih delih. Matej, meni se zdi, da je tvoje pesniško iskanje raznorodno, na trenutke izjemno dodelano, presenetljivo. Tudi sama sem imela že več kriz in takrat pomaga tudi, da grem brat svoje stare pesmi in jih pilim, se o njih sprašujem, jih preoblikujem ... Včasih zagledam, kako bi jih lahko sestavila v cikle ali pa se mi iz tišine prikaže nova pot.
Vse dobro na tvoji pesniški in življenjski poti ti želim.
Lp, Ana
urednica
Poslano:
31. 03. 2012 ob 16:24
Spremenjeno:
02. 04. 2012 ob 08:59
Naj še jaz nekaj dodam, v trenutkih kot je ta, je jeza odveč (včasih jo začutim v tvojih pesmih in vem, da leti tudi name). Jeza ne pomaga, vsaj tako usmerjena ne. Pomagajo mir, vztrajanje in čas. :)
Lp, lidija
Komentiranje je zaprto!