Pozdravljen.

Zdi se mi pesem s fajnimi zametki.
Bi pa odprla debato o prvem delu. Sprašujem se, koliko v resnici pesem pridobi s tem glasbenim uvodom. Najprej sem si predstavljala dva tona, pol ton itd. kot korakanje. Dva koraka naprej, enega nazaj in tako dalje, ampak nekako ni bilo logično in mi ni dalo miru. :)
Pa sem si šla malo igrat na klavir, pa prišla do pentatonike. No... glasbeno teorijo pustimo... :) 
V razmislek bi samo izpostavila, da je prvi del preveč hermetičen. Nekomu, ki se z glasbo oz. njeno teorijo ne ukvarja, je ta del daleč in je škoda, ker je potem pesem na izgubi. Škoda zato ker v nadaljevanju ima veliko za ponuditi.

Vse dobro, S.

O Serigala, pozdravljena

Ja vem, da je rahlo hermetična - in mogoče preveč "glasbenega" dela. Ampak, želel sem pokazati to lestvico (japonska) v celoti - zato vse zaporedje rastočih tonov.

Uspelo mi je!

Če si se usedla za klavir (jaz sem to na kitari) si si razkrila to pentatoniko - nisem prav strokovnjak glede glasbene teorije in ne vem točno zakonitosti - želel sem nakazati konkretno zaporedje tonov, ki   deluje!

In mislim, da lahko vsak poskusi - klavir bi bil najboljši, zato je vsak korak jasno predstavljen ( dva, ena, pol ...) Ne gre toliko za obvladanje glasbe, kot to, da s temle napotkom lahko vsak zaigra to lestvico - potem bo videl-slišal, kako blizu so besede, ki sledijo v pesmi. ;)

Pesem naj pripravi človeka da sede za inštrument in zaigra - jasno je povedano kako.

Sledi slika, ki jo poslušaš medtem ko gledaš katere tone ubiraš.

To je pesem za vzpodbudo ... pesem za uporabo ... pesem, ki lahko zaživi ...

Vesel bi bil tvojega komentarja, pa tudi kakega predloga.

Hvala za odziv,

lp

Jure ( je moje "pravo" ime )

Super, da si tako stopil za svojo pesmijo. Najbolj mi je všeč

Pesem naj pripravi človeka da sede za inštrument in zaigra - jasno je povedano kako.

:)

In štima.
Samo razmišljam najbolj glede prve kitice. Ostalo zazveni v duhu Japonske, tukaj pa me potem, ko celo preberem in se seveda vračam na začetek, me ne vem, nekako me zmoti? Zmoti v smislu kitare (ki ni japonska), v smislu navodila.
Hm.
In hkrati! če gledam nanjo kot človeka zahodne kulture, ki se na instrument, ki je nam bližje, ki ga mi uporabljamo, približa vzhodnemu svetu. In skozi njega uspe skozi tone, ki so univerzalni, zaslišati in videti to vzhodno kulturo.
In stoji. :)

In kako najprej skozi lestvico gleda, opazuje, vidi silhuete, ki se počasi prelevijo iz slike v zvok, vse prihaja nekje od daleč. In, kar naenkrat zagleda svoja stopala v njih. Stopi v sliko. Tam je. In spet me obrne, ko ni samo tam, ampak še zaživi v njem.
Mogoče edino kot zaključek, kot bolj jedrnata ponotranjenost.

v pljučih drobni češnjevi cvetovi

Ja, pesem, ki me vedno znova obrača, ker kakor je "razkosana" in iz različnih svetov, zaobjame sama sebe v celoto. :)

Super!

lp S.

In hkrati! če gledam nanjo kot človeka zahodne kulture, ki se na instrument, ki je nam bližje, ki ga mi uporabljamo, približa ...

Tako nekako ... Gre za dotik, ki (nam) lahko preko različnih predmetov "spregovori tja"

Poleg tega pa, poskusi na kitari (plastika). Veš - ko lahko struno malo zvibriraš, pa da se dotikaš tonov, ... je poseben čar. In zvok, ki ga dobiš na kitari. (!!!)  -Takoj si tam.

Jaz pa nimam klavirja, pa bi ga srčno rad imel

Hvala za vse tvoje besede,

če se ti kaj pojavi - glada prvega dela

bi bil zelo vesel vsakega tvojega predloga.

(brez obveze - če pride skozi Tebe ;)

bodi fino

lp J.

molto felice - per questa ... :))

Dotik predmetov, dotik instrumenta, zvoka, ki odnese. :)

S kitaro nimam toliko izkušenj, jih mam pa s harfo. Strune so nora stvar, ja. :) hehe

lep dan S.

Zaužito s komentarji, kar zelo zelo pomaga:)). Fajn!

lp, ajda

Essere felice e ecellente. ;)

wuaw  Harfa,

bravo,

potem sigurno poznaš... Vincenzo Zittelo

mi je zelo všeč - v pljučih drobni češnjevi cvetovi

zdi se kot haiku,

a zamenjava?

Pesem me je pritegnila ravno zaradi 'notnega zapisa'. Sicer nisem uganil da gre za japonsko pentatoniko, kitara me je vlekla, potem pa nekaj zmotilo da si nisem zaigral..

Sem si pa zdaj!

lp,

Matjaž

To Matjaž!,

sem imel občutek, da se znaš poigrati z veliko stvarmi, tudi inštrumenti.

Ta pesem je že izčrpno komentirana in se mi zdi, da nimam kaj dodati. Tako, kot jo je razdelal Serigala ... Uf, ej, to je obravnava za prste polizat. Ne boš verjel, žvečila sem jo tudi ob jutranji kavi s Teo.

Moram ti povedati, da sem začutila lastno slabost, ko sem jo brala. Postala sem kar malo jezna. Verz :

v pljučih drobni češnjevi cvetovi

bi ti z veseljem ukradla. Je tiste vrste verz, ki me razjezi, zakaj se ga nisem jaz prva spomnila.  Mislim, da je težko najti lepši verz, ki pozdravlja pomlad ( pa če je to koledarska, vremenska ali pa življenska). Skratka verz za zavidat.

Ja, še to moram dopisati. Seveda je zelo dobro umeščen. Cvetoče češnje v japonskih vrtovih, simbol ... itd. Skratka, ta verz, ah .... ne bom več, ker bi lahko pisala in napletala ... ah, ah, ah!

lp, Z.

Tea si ga je ...

jaz sem imel prej   v pljučih se odpirajo drobni češnjevi cvetovi

tako se ti pridružujem :)

(ta je presegla mene samega;)

sicer pa res hvala Zalka:)) sem zelo vesel tvojih komentarjev, odzivov ...

lp