Gozdna tišina.

Z vrhov dreves

se razliva slap svetlobe:

skrivnostna božja misel.

Potok komaj slišno žubori

in se izgublja v večni somrak.

Brezčasen je mir

v tihem gozdu, njegova

brezbrižnost napolnjuje zrak

med drevesi in listje šumi

od njegovega večnega diha.

Toda mi, ki prihajamo

od daleč, da bi poslušali njo,

ki je nekoč že zvenela v nas,

se, vajeni hrupa, zdrznemo

in onemimo; gozdna tišina

vzbudi v nas grozljivo spokojnost.

In če se potem, ko tako zamaknjeni

prisluškujemo drevju,

z vrhov nenadoma oglasi ptič

ali v potok zdrsne kamen -

to je njen glas, ki ga ustvarja

mati narava in po njenem večnem zakonu

se resnično oglaša: Neizrekljivo.

Zdaj pa hčemo tudi mi izreči misel,

besedo, ki bi vzniknila iz ust,

kakor roža, brez naše vednosti

in pustiti da iz nas spregovori

tišina, kakor nekoč.

Kmalu pa se moramo spet vrniti

nazaj - v svet. In vsakdanja

opravila in neskončno blebetanje

nas odvrneta od resnice,

tako da si postajamo tuji

čimbolj si prizadevamo

prisvojiti drug drugega samoto.

Da pa bi ostali po meri duha

in svetega in čistega, nekdo

še vedno skrbi za nas in po njem

ostajata človek in narava eno,

kajti pojoč nas odrešuje

in edino on zna odpreti usta,

kakor se cvet v jutranjem svitu;

pesnik - smrtno nujna

nam je njegova pesem.

Matej Krevs