Na steni senca vešče spreletava

se v soju hipnotične luči,

komar pod stropom pa si požvižgava

prastaro elegijo krvi.

In v mračnih kotih pajki tkejo

tanke mreže smrtonosnih not,

z oktavo višje mačka šteje

mračne takte za otroški jok.

Iz zemlje čriček svareče se oglaša

z grožnjo v opomin prekletim dušam,

skladatelj veter strune gozda uglaša,

zdaj zveni kot Bach, zdaj spet grozno fuša.

V bližnjem barju pa kvartet krastač

zelen crescendo napihuje,

sestradan pes usodi grize vrat

na luno laja in jo obtožuje...

Matej Krevs