Neuglašljivo

pokvarjeni smo,

kakor polomljena godala;

če nekdo potegne lok čez nas

zahreščimo v tujem, prezirljivem tonu.

Boljša je tišina.

Nihče pa se noče uglasiti z njo.

In ker je zakon,

da lahko vsak prispeva svoj delež,

moramo še naprej prenašati drug drugega

neubranost. Če pa nekdo deluje drugače

in bolj pristno v nebeškem sluhu,

ga zemljska ušesa ne trpijo,

kajti s časom so se privadila na hrup sveta

in njegov hrušč jim je postal domač.

Zdaj pa to, kar je bilo nekoč že bližje,

postaja tuje.

Tako biti in delovati

je naloženo pesnikom.

In za ceno življenja

morajo peti

resnico.

Matej Krevs