Tvoja roka ni božala mojega obraza,

niti roke…

Leta sem čakala, da poveš, da rada me imaš,

da sem tvoja, in da ljubiš me.

»Rada me imej« so bile misli, s katerimi zmeraj sem zaspala,

vsa leta zaman čakala, da poveš mi to.

Sedaj z lahkoto se dotakneš me,

zmrazi me, priznam.

Ne pozabi, rada te imam, neskončno,

a dotika tvojega ne poznam,

ne tvoje kože.

Pravijo, da čas zaceli rane,

 nove se poti odprejo,

novi se začetki stkejo…

Dotik je vse, kar takrat sem si želela,

sedaj pa plovem, v svetu svojem, že dolgo sama…

Barby