rodil sem se že pred letom 1993
od takrat je bilo kar nekaj poskusov nepisanja
ki pa so bili vsi po vrsti klavrno uspešni
potem je prišlo nekaj mimo
vendar sem odgnal to frfotavo veselje
z razme tavanjem sebe
iz cevi je pričela teči suša
in grčave črke so pogledale
iz razpok ilovnatih tal
počasi je vzcvetelo
veselje do jamranja
jarem, vam rečem!
morda bi vse svoje besede lahko strnil v:
ko se je prelamljalo vesolje
sem v dežju stal ob klavirju
na glavni postaji
moker jaz, moker burek
ti pa si vstopala v avtobuse
sreče
in s pogledom nisi niti ošvrknila
mojega tulipana
urednica
Poslano:
21. 03. 2012 ob 17:18
Spremenjeno:
22. 03. 2012 ob 07:24
Zanimiva satirična pesem s poetološko vsebino. Ki deluje tako (samo)kritično na nivoju pesnika, kot ironično na nivoju pesnenja. Kritična je do temne pesniške snovi (jok in stok), kot tudi razvoja pesniške osebe (poskusi nepisanja ...), in seveda ne gre niti mimo neuslišane ljubezni. Pesem je zanimiva tudi, ker je povedana z raznolikimi besedami, ki nihajo od liričnosti (grčave črke so pogledale iz razpok ilovnatih tal) do smešne banalnosti (moker jaz, moker burek).
Lp, Ana
hvala, ja mal sem se pohecal (iz vseh nas) :)
lp
Poslano:
22. 03. 2012 ob 05:53
Spremenjeno:
22. 03. 2012 ob 07:39
nč hecat
se hecamo resno!
Meni je (na prvo žogo) zelo zanimiv prelom /saj gre najprej za nekakšno napoved in potem pride ljubezenska pesem/ fina struktura se mi zdi, ker pride nekaj toplega (celo) iz samoironije. Jaz bi kar raziskoval naprej v takšno formo.
Mi je pa padlo malo patetično, da ne rečem zlajnano tista ilovica in to...
:) itak - hecanje je resna stvar.
ja, včeraj, ko se mi je tole dogajalo sem imel idejo, da jih bo 25 plus še kakšna.
zato tudi a, b ...
je pa tko, da niti ni šlo za raziskovanje forme, bolj za raziskovanje, kako pesniki dojemamo sebe, potem pa pesem pride po "sistemu" puf...puf. saj veš - kot zagovornik spontanosti pisanja.
morda bo naslednja o kraji besed. materiala je dovolj.
ilovico je pa enako treba brati s humorjem in ironijo, pač glede na ostalo besedilo,
ki jo, mislim, odreši patosa, se iz nje poheca oz. hkrati prizna patetičnost - na začetkih ubadanja s to čudno zadevo poezijo.
lp
Poslano:
25. 03. 2012 ob 06:27
Spremenjeno:
12. 04. 2012 ob 11:47
Ja, tudi jaz stavim na sistem puf puf... pa se mi še največkrat zgodi, da naredi -puf- in potem vse izgine.... :)))
Ja, sej gre v tvoj kontekst tudi ilovica, kot si jo lepo "zagovoril"... sem se pa zdajle spomnil da mi gre na živce beseda ilovica, ker smo pri nas v moji mladosti veliko bosi mezili po ilovki.
Fino ne: i lovki.... ;)
Poslano:
25. 03. 2012 ob 13:45
Spremenjeno:
25. 03. 2012 ob 15:16
ja, ko bi pufi tko hitro izginili kot puf puf,
bi se jaz od sreče valjal po blatu.
poezija se mi zdi res mal posebna s tem v zvezi -
pa tudi navdihnjena proza.
če pride le en puf, je možno pridati še kakšen puf, če pa je
naenkrat puf puf, ki pomeni zaključeno celoto,
in tega človek ne zapiše oz. memorira, izgubi vse.
lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Srečko Luštrek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!