Še rajši kot pesmice pesnil

sem jih sežigal.

Moj mladostni opus,

moji plahi začetki – vse

je pogoltnil ogenj.

Ostalo je le nekaj verzov, nekaj skic.

Bil sem star malo čez dvajset,

ko sem umetnost obesil na klin –

Razočaran, zagrenjen, ker nisem ničesar dosegel.

Najbrž sem bil prestrog kritik, a prešibak avtor.

Kakorkoli že, zvlekli so me dol s slonokoščenega stolpa,

mi na hitro priskrbeli službo –

tam sem pel kakor so drugi dirigirali.

Z leti sem se nekako sprijaznil z usodo

nedeljskega pisuna, a tudi kritik v meni je popustil poetu:

ker poezija ni več moje področje mi pusti,

da po mili volji tacam po njej.

Matej Krevs