V teh telesih živiva, zato ker kamor daš ljubezen, tam je tvoje življenje.

Mogoče začetek te zgodbe manjka, ampak…
Saj ni važno. Itak vsi mislijo, da vedo vse. Zato grem od tu naprej.

Ker v nevihtah lahko slišim popolnejše,
tiste nezlomljene pesmi nad oblaki, tik pod zvezdami.
Njihovi glasovi so glas med bliskanjem strel, so resnice v vodah.
Vsi ostali so samo velikani, ki nežno božajo galaksije, medtem ko sva midva krogle v tvojih pištolah.

Ko moja kolena niso več stabilna in se prsi žgejo in žgejo.
Takrat se spomnim, kako se tvoje telo oklene mojega in tisti trenutek,
ko se delčki najine kože spletejo v en dihajoči se utrip.

Spomnil se bom vseh razlogov,
zakaj ljubezen lahko preživi brez zraka pod vodo.
In če fantomski poljubi lahko zapečatijo tvojo dušo, potem jo lahko tudi moji.

Lahko rečejo karkoli želijo,
ampak ne vejo za mojo moč in vzdržljivost, ki se pretakata po žilah.
Ne poznajo trajnosti, ki me drži zasidranega v tebi.

Vsak dan čakam, da vzide sonce, ker ga lahko gledam s tabo.
Ne vedo!
Zato naj šepetajo in lažejo, ampak dan za dnem me bodo videli,
kako mrmram zemljo bližje k centru najine gravitacije. (naj ti bo jutro vsak dan svetlejše)

Ker pizda, če midva nisva center vesolja, kdo pa bo?

Človeška Lučka

Komentiranje je zaprto!

Človeška Lučka
Napisal/a: Človeška Lučka

Pesmi

  • 30. 05. 2011 ob 00:02
  • Prebrano 639 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 299.72
  • Število ocen: 9

Zastavica