Pesem bi bila povsem na mestu tudi brez uporabe referenčnega imena, saj gre za intimen pogled in spominjanje in videnje, ki bi se lahko zgodila komurkoli, kadarkoli. Ker gre za notranja doživljanja pesniškega subjekta. In vendar zadobi (čeprav gre le za v naslovu uporabljeno ime) še nek drug, fokusiran zorni kot. In ne glede na verjetnost povedanega - krasno napisano.

Lp, Ana

Hvala, Ana za komentar. U pravu ste, ovo je mogao biti bilo koji drugi lik, ličnost... Zašto baš on? Ne znam, inspirativna mi je bila jedna fotografija, nastala neposredno pred atentat  i njegovo ubistvo. Ostalo je moja imaginacija. Pesmom ga niti branim niti osuđujem za dela tj. nedela. Za mene je on običan čovek, sa svim svojim strahovima iz detinjstva. ali i čovek koji, zamišljajući sopstveni kraj, uspeva da vidi lepotu u jednom običnom sunčevom zraku...Ostalo znate.

Še sem lepim utemeljitev uredništva ob izbiri pesmi za tujejezično pesem pomladi 2012:

Prvoosebna izpoved atentatorja. Zanimiv izziv. Še posebej, ker je v zvezi z umorom JFK še marsikaj nepojasnjenega. In vendar, kot se za pesem tudi pričakuje, ne sodi, ne povzema, ne politizira, ampak se skuša prežeti, preseliti v neki čas in nekega človeka, v neko drugo duševnost, v notranjost nekoga, o katerem se govori (razen o težavnosti značaja) predvsem navzven (ob kateri uri je bil prisoten, kje in kaj je držal v rokah …). Če v prvi sliki slutimo priznanje in obžalovanje, so v drugo vsejane kali nasilja in sončni žarek je vrezan v obe, da bi nekako povezal sedanjost s preteklostjo, da bi poudaril svojo prisotnost nasproti medle, zmedene in kratkotrajne pojave človeka pod njegovo svetlobo. Samogovori, pomešani s spomini, in nekakšen prehod iz sedanjosti v otroštvo, iz nežnosti v krutost, iz nagonskega bingljanja do strela … Nedorečeno, kot žvižg krogle, kot nedokončano pričanje, ki ga je zaustavila spet druga krogla. Sliki lahko spominjata na časopisni članek, v katerem osumljenca prikažejo javno ujetega, in da bi podkrepili surovost, še na kakšno iz zasebnega albuma (do katere se morajo dokopati preko sorodnikov). In vendar v tem primeru nista zgolj sliki. Sta pesniško delo, ki se na poseben način spopada s slikami (ikonami) svetovne zgodovine. In ponazarjata tudi, da pesniški pogled, za razliko od javnega, vedno drsi v globine in pod površje, ne da bi ga raziskal, ampak na poseben način olupil (izluščil) in dojel.

Še enkrat čestitke v imenu uredništva.

Zahvaljujem Uredništvu na izboru i obrazloženju, kao i time ukazanoj časti  i mojoj radosti.

lp, Jagoda