Postavljanje vejic je ena od banalnejših, a nadvse pogostih jezikovnih zadreg, o katerih niti stroka še ni razčistila prav vseh pojmov.

Tu bom skušala čim krajše, a hkrati približno dovolj temeljito razložiti nekaj osnov stave vejice.

1. Vejico pišemo pred vezniki (ne pred vsemi).
Vezniki običajno povezujejo dva stavka.
Stavek je poved, ki vsebuje glagol (v osebni obliki (delam, delaš, sem delal, bom delal, bi delal, delaj!) ali v neosebni obliki (delati, delat (za glagoli premikanja uporabljamo namenilnik, brez končnice -i, npr. spat, teč), delajoči/-a/-o, delajoč, delaje, delan (deležnik na -n razumemo kot pridevnik: kakšen? - delan, čeprav je po izvoru glagolski deležnik).
Delajoč počepe, se je zelo utrudila. (tu veznika sploh ni)
Ker/ko/medtem ko je delala počepe, se je zelo utrudila. - Zelo se je utrudila, ker/saj/kajti/zakaj/zato ker je delala počepe.
(Vidimo, da je lahko dvostavčna poved obrnjena tako, da vejica ne pride pred veznik (ker, saj ...), ampak pred "se", torej pač pred drugi stavek.)
Vezniki lahko povezujejo tudi samo besede ali besedne zveze: Kupi kruh in mleko. Boš kavo ali čaj? Bila je lepa, vendar neumna.

Pred veliko večino veznikov, sploh pa pred podrednimi, vejico pišemo: ki, ko, ker, da, če (vejica skače :), kjer, kamor, koder, kdaj, kadar, kdor, kar, čigar, kdo, kje, kaj, zakaj, čemu, kako, čeprav, kljub temu da itd.
Priredni: saj, kajti, zakaj (ni isti kot zakaj iz prejšnjega seznama), namreč, in to, in sicer, tj., ne le - ampak (temveč) tudi, a, toda, vendar, ampak, zato, zatorej, niti - niti itd.
(Vse izmed naštetih besed sicer niso pravi vezniki, se pa v tej vlogi uporabljajo. ZAKAJ je npr. lahko vprašalnica (vprašalni prisl. zaimek): Zakaj si tako hitro odšel?, lahko je veznik predmetnega odvisnika (torej podredni): Vprašala sem ga, zakaj je tako hitro odšel., lahko pa je veznik pojasnjevalnega priredja (že rahlo starinski): Hitro je odšel, zakaj naslednji dan je moral zgodaj vstati. (= kajti, saj)

Laže si je zapomniti, pred katerimi vejice NE pišemo:

- pred vezalnimi vezniki IN, TER, PA
- pred ločnimi vezniki ALI, NITI, BODISI, NE


Pred temi vezniki stoji vejica le v dveh primerih:

a) če je v priredje vrinjen odvisnik, t. i. vrinjeni stavek, ali kakšen drug vrivek (pristavek, dostavek, pastavek, izpostavek itd.):
Rekel je, da pride, in odložil slušalko. (da pride = vrinjeni stavek)
Pridi sem, ti, in pospravi tole! (ti = pristavek)

"Vrivki" so od preostalega dela povedi vedno ločeni z vejicama na obeh straneh. Pogosto se pozablja ravno druga:
Moj prijatelj, ki živi v Portorožu me je povabil na obisk.
 

* Treba je ločiti med ločnim ALI in med podrednim ALI:
+ Pridi sem ali pa bo joj! (ali prideš sem ali pa bo joj - ločno priredje)
+ Vprašal me je, ali nocoj pridem. (koga ali kaj me je vprašal - ali nocoj pridem - predmetni odvisnik)

* Treba je ločiti med vezalnim PA in protivnim PA:
+ Vezalni PA se v knjižnem jeziku redkeje uporablja: Jem kruh pa sir. Kupi mleko pa kavo.

+ Če PA TUDI pomeni IN TUDI, vejice ne pišemo:
Priznal je krivdo pa tudi opravičil se je.
Večinoma gre pri PA TUDI ravno za vezalni pomen (vejice ni), protivni pa precej redkeje, npr.:
Lepa je bila, pa tudi muhasta. (= vendar tudi)

+ Protivni PA: Poklicali smo na to številko, pa se ni nihče javil. (PA lahko nadomestimo z drugimi protivnimi vezniki: a, toda, ampak, vendar.)

b) če prideta na kup priredni in podredni veznik: Deževalo je, in ker je bila pot še dolga, sem raje poklicala taksi.

* Če prideta na kup dva podredna veznika, pišemo vejico le pred prvim:
Rekel je, da če nimam časa, lahko pride pozneje. (ne pa: Rekel je, da, če ...)

2. Vejico pišemo pred vrinjenimi deli besedila oz. na obeh straneh vrinjenega dela, saj ta del običajno pride v "sredino".

Vrinjeni stavek:
Mojca je izbrala obleko, ki je visela na zadnjem obešalniku ,  in si začela česati lase.
Rado se zgodi, da "pozabimo" ravno na drugo vejico. S tem dobimo (lahko tudi hecni) nesmisel, kajti brez druge vejice ta poved pomeni:
Mojca je izbrala obleko.
Obleka je visela na zadnjem obešalniku in si začela česati lase. :)

Pristavek (je drugo poimenovanje iste predmetnosti):
Mojca je izbrala obleko, večerno toaleto, in si začela česati lase.

Izpostavek (je ponovljeni ali ponovitev napovedujoči del stavka, ki se nanaša na isto predmetnost):
Črna obleka ,  ta ji je najbolj pristajala.
Ni je mogla najti ,  črne obleke.

Pastavek:
a) zvalniški: Mojca ,  pridi hitro!
b) medmetni: Joj ,  kako lepa obleka!
c) členkovni: To obleko je imela najraje ,  da  ,   vendar je bila za sprehod preveč elegantna.

Polstavek:
a) deležniški: Imela je omaro, polno oblek.
b) deležijski: Izbirajoč obleko, je pozabila na lonec na štedilniku.
c) pridevniški: Izbrala je obleko, črno in elegantno.
č) samostalniški: Izbrala je obleko, toaleto.

Ena od zelo pogostih "pozabljenih" vejic je za nagovorom ali pred zvalnikom:
Pozdravljen, Jure.
Bravo, Tomaž!
Dobrodošla, Sonja.
Hej, ti!

3. Vejice ne pišemo med stavčnimi členi. Zlasti pogosto se odveč ali povsem narobe pišejo vejice pred prislovnimi določili ali za njimi:
Narobe:
Zaradi bolezni in dolgotrajne odsotnosti od pouka, ni izdelala razreda. (prisl. določilo vzroka)
Kljub dolgoletnemu trudu, ni našel druge službe. (prisl. določilo načina oz. dopustnosti)
Po vrnitvi z dopusta, je dokončala pisanje romana. (prisl. določilo časa)
Prešernove verze je imela zapisane, na zadnji strani učbenika za slovenščino. (prisl. določilo kraja)
Čez nekaj tednov, je pozabila vse. (prisl. določilo časa)
Diagonalne strelice si, na poti za soncem, nadenejo oranžne sence. (prisl. določilo kraja, lahko tudi časa)

Večinoma neustrezno:
Rodil se je v Škofji Loki, 10. februarja 1991. (kje in kdaj se je rodil - oboje sta prislovni določili)
Naslednjega dne se, seveda, ni ničesar več spomnil. (seveda = členek; v takih primerih pišemo vejico (oz. obe vejici) le, če bi tudi v govoru naredili opazen premolk pred členkom in za njim)

4. Vejica pred kakor/kot
- je samo takrat, ko sledi osebna glagolska oblika.
Pravilno: Nizal je rime, kot bi cepil drva.
              Včasih je nizal več rim, kot jih bo poslej. (bo je osebna glag. oblika)
Narobe: Cepil je rime, kot drva. Rime je cepil, kot drva. Raje je cepil rime, kot drva. ...
             Raje je cepil rime, kot poslušal pameten nasvet. (poslušal NI osebna glag. oblika, temveč deležnik na -l)
 

Kerstin

V letošnjem letu pripravljam izid priročnika, ki bo zajemal prav take (in še številne druge, tu govorimo zgolj o vejici!) dileme, vprašanja, smernice. Javim, ko bo zunaj.