Molk na obroke;

pod prisilo tišine

molče požiranje zamolčanega.

Gomile besed

(ki jih, grižljaj za grižljajem

tiho pospravljaš vase)

grenijo.

Jezik, nemo breme,

postaja težje in težje;

okuša bridkost

molčanja,

ki naju odtujuje,

kot vse nerazrožljivo.

Nebo - razbolelo in gnojno

v mračni ustni votlini.

Kot gore ostri, neprehodni zobje,

obrnjeni nazaj.

Tujstvo

(in kar nas še grize od znotraj)

nas grize čedalje manj.

Vsak dan tesnejši

nagobčnik večnosti.

Matej Krevs