Čas prazen. Je samota,ni dogodkov, ni dela. Kaj početi? Se igrati? Bežati? V prazno strmeti? Jokati?
Kdo vedel bi pravim si!
Moje se solze oči, pa čas se meni kar smeji, ura stenska ne hiti. Kdo je zraven ko mene ni, solzne moje so oči, morje z njimi valovi. Sreča ob meni spi v roke svoje me želi. Hitim v mislih, a že spim, energije si želim. Ta pa daleč stran od mene je in k meni ne hiti, tečem a predaleč je- žalost vedno spremlja me.
Tudi tu velja isti nasvet kot pri Pogledu s trajekta. Še nekaj, rime na i se moramo čimbolj izogibati, saj prevelikokratni ponavljanje iii kar bode in ironizira pesem.
Lp, lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ursus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!