prvi pomladni vodni kres
oblije livade dreves veje
opere živalim kostume dežnike ljudem
odplakne vrtince v strugi
premakne kazalke na uri
uri ki zvesto se časa drži
mladi luni pošilja pozdrave
cvetkam poljublja drobne oči
ko v soncu žari v senci noči
zelenijo se listi in popki brste
le dve tri barvne palete
v krogu neštetih se barv bude
bela je prva kot platno slikarja
za njo modra kot sinje nebo
in rumena kot sončno zlato
nato se obarvajo vijolici cvetni
in oranžna v zlatici blešči
v košarici s sadjem
cvet češnje se nežno bohoti
dvobarvni cvet se v vrtu prikloni
vsi ti odtenki barvne palete
se s časom letnim v ritmu zvrste
neopazno v množici barv zažare
naposled ko sonce ogreje zemljo
cvetovi vsak zase še vonj poletja dobe
za ples rodni se cvetek odpre
privabi na stotine drobnih semen
nektar nebeški oplaja vse
lepoto svoj vonj ponudi v zakup
potem pa se hitro zapre
osuje naposled se vsak nežen cvet
v plod raznovrstnih oblik
v rodovniku je zapisan nov krog
še vedno se zvesto vrti
vsem nam prinaša obljubo večnosti
Pesem sem prebrala na svetovni dan poezije 21.3.2012, na prireditvi Prestopimo z Gregorčičem pomladni prag v Tolminu v druženju s pesnicami in poeti iz Posočja Benečije in Furlanije:)
Organizatorprireditve: KD PoBeRe in Inštitut za slovensko kulturo
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mindus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!