Kje dnevne misli so nastanjene zvečer?
Povabil bi jih v sanje na banket, a ni jih.
Spe? So mar odpotovale? So? A kam?
Na drugo stran? V tuj, drugačen dan?
V kakšno drugo noro tuhtajočo glavo?
Se vrnejo še kdaj? Morda, kdo ve.
Kdo ve zakaj so sploh me obiskale.
So brisale siv prah s spomina? So kaj odnesle?
Kaj pridale? Ne vem. Vem le, da so bile in da jih ni.
 

Le bele sence njihove so tu. Da begajo. In v nočni mrč,
nanizane praznine školjk mi trepetljavo šklepetajo,
kot v ples flamenka ujete kastanjete.

Tomaž Mahkovic