l.
Ne razumem govorice svoje sreče,
kot da mi govori špansko.
Pred prehodom za pešce me razgaljeno povleče nazaj,
da čakam dlje kot drugi
in jo gledam v obraz, v semafor, kdaj mi bo posvetila zelena.
Skozi okna hiš ima sreča zelene oči
in v zavesah pripet vonj cvetja,
da si z njim otre solze, ko čas tišči v prsih.
Zasačila sem uro, ko je iz moje skodelice pila dan
in me je zaradi nje pred vrati ujel večer in zalil do stropa.
Poslala sem skodelico s posušenimi solzami
v darilni vrečki med spomine.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: menišček
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!